Zgodbe

Preživel po čudežu in danes se trudim za spremembo življenja

Moje ime je Robert – Robi. Do leta 2010 sem imel dokaj urejeno normalno življenje. Kar se alkohola tiče nisem imel težav, danes vem, da sem bil zmeren, včasih pretiran pivec. V letu 2010 pa je prišlo do velikih preobratov. Najprej sem se sredi leta 2010 uradno ločil z ženo, s katero imava dva čudovita otroka. Naslednji šok pa je prišel ob likvidaciji domačega podjetja (d.o.o.). Tako sem pristal na Zavodu za zaposlovanje in dan je postal predolg. Star sem bil 42 let, v zrelih, najbolj ustvarjalnih letih. Kmalu potem sem prvič v življenju spoznal, kaj je depresija. Tudi prekrokanih noči je bilo vse več. Najprej ob vikendih, kasneje pa tudi med tednom.

Tako sem prvič pristal na zdravljenju v Psihiatrični bolnišnici Begunje (nadalje PBB), prvič res bolj zaradi psihe kot alkohola. V teh 10 letih sem bil tam še 8x.

Leta 2014 je bilo z alkoholom že zelo daleč, ob tem, da sem spoznal še »napačno« partnerko, ki je znala izkoriščati moje dobro srce. Čustva in alkohol so me pripeljala na rob življenja. V avgustu sem si hotel vzeti življenje s skokom čez ograjo mostu. Res čudež je bil, pasti v globino 25 m in preživeti, samo z zlomljenimi rebri in počeno medenico. Res je sicer, da me je zaustavilo drevo in precej ublažilo padec. Sledili so meseci rehabilitacije, vključno s 3 operacijami. Glava in um sta ostala nepoškodovana.

Leta 2018, ko sem bil nazadnje hospitaliziran v PBB, mi je mlada zdravnica predstavila program Skupnosti Vrtnica. Do tedaj še nisem slišal za to ustanovo. Tako sem se v novembru moral v 14 dneh odločiti ali grem ali ne grem.

Šel sem in 10. decembra prvič prespal v skupnosti v Truškah. V letu, ki sem ga preživel v Truškah sem spoznal precej zanimivih ljudi z istimi težavami. Spoznal sem tudi, da je življenje samo zelo enostavno. Le urediti si ga je potrebno in imeti ob sebi prave ljudi, ki ti pomagajo. Marsičesa sem se naučil in priučil v tem času. Pred tem si nisem niti zamišljal, da bi skuhal kosilo za 8 ljudi. Kaj šele delo v hlevu, napolnjenem z različnimi živalmi.

Tudi misel in želja po alkoholu je počasi zbledela. Zaenkrat s tem nimam nobenih problemov. V decembru 2019 sem se preselil v II. fazo programa v Bertoke in tukaj sem že 9 mesecev. Poskušam dobiti kakšno delo ali redno zaposlitev. Želja je ostati na Obali in si do konca urediti življenje. Če bo sreča, spoznati sorodno dušo. Kdo ve, mogoče pa mi bo dano …

Sigurno pa vem v sebi, da sem se tistega novembra 2018 prav odločil.

Robert

 

Moja izkušnja v programu Vrtnica – tukaj se je začelo moje novo življenje

Zaradi zasvojenosti z alkoholom sem se znašel na brezpotju, saj nisem mogel več tako živeti. Izvedel sem za program »Vrtnica« ter se odločil, da nadaljujem zdravljenje v vašem programu.

Od začetka je bila ta pot trnova, a kaj kmalu sem ugotovil, da sem se odločil prav. S poslušanjem in načinom življenja, ki se mi je ponudilo tukaj, sem spoznal, da sem se odločil pravilno. S kratkimi koraki sem prišel daleč na prava pota, saj vidim, da je prihodnost še pred mano.

Kljub temu da si včasih mislim, da sem dovolj zrel za svojo pot, vendar po premisleku ugotovim, da še premalo, da bi bil samostojen. Takrat vedno znova in znova pomislim, kje sem bil, kje sem zdaj in zakaj sem sploh prišel v program Vrtnica.

Predvsem so mi tukaj veliko pomagali tako strokovna delavka kot laična terapevta, ki sta imela iste težave kot jaz pa sta prišla čez drn in strn na pravo pot, zato si želim tudi jaz slediti po tej poti naprej. Vsekakor ne smem niti približno upati na kriva pota, saj je veliko pasti, ki te lahko popeljejo nazaj v situacijo, v kakršni sem bil in ne bi bilo več izhoda.

Tukaj se je torej začelo moje novo življenje. Po tej poti si želim samo nadaljevati in utirati pot za prihodnost.

Lep pozdrav! Jože

 

Moje sodelovanje in pomoč programa Vrtnica pri moji rehabilitaciji težav zaradi zasvojenosti z alkoholom

Moje težave z alkoholom so se kar nekaj časa vlekle, vsi okoli mene so me opozarjali, da z mojim pitjem nekaj ni v redu. Samo jaz, kot vsi, ki imamo težave z alkoholom, nisem opazil nič. Dokler ni prišlo tako daleč, da je šla služba po zlu, potem še ločitev in še marsikaj, da ne naštevam. Potem pa je bilo potrebno nekaj storiti ali umret ali pa iz sebe še nekaj napraviti. Tako se nisem odločil za bolnišnično zdravljenje, ker bi to bilo zame premalo. Na Centru za socialno delo v Novem mestu sem dobil informacijo, da obstaja Program Vrtnica na obali.

Po nekaj dneh sem poiskal telefonsko številko in navezal stik z njimi. Že po prvem klicu sem dobil pozitivno mnenje o programu, saj se je oglasil prijeten ženski glas, ki mi je vse razložil - kje je ta program, kako deluje in koliko časa traja.

Napisal sem prošnjo za vstop in tudi kmalu dobil odgovor, da je potrebno počakati na vrsto. Vendar to ni trajalo dolgo, saj sem kmalu dobil vabilo za vstop. To se je zgodilo 17.10.2012 in od takrat sem opravil celoten program in še vedno sodelujem z njimi kot zunanji član, kar mi veliko pomeni pri vzdrževanju abstinence.

Meni kot odvisniku od alkohola mi je ta program dal veliko, dobil sem nazaj samozavest, s tem smisel za življenje, saj se da živeti tudi brez alkohola in dal mi je spoštovanje samega sebe. Spoznal sem veliko fantov, ki so naredili ta program in so še danes trezni. Novo življenje: osem, deset, trinajst let - zakaj ne bi tudi jaz ... Pri težavah z odvisnostjo rabi čas, da človek uspe na dolgi rok, kar je večkrat pri bolnišničnem zdravljenju slabost, da je prekratko.

Moram se zahvaliti strokovnemu timu Programa Vrtnica za potrpežljivo in strokovno opravljeno delo in da na preprost in enostaven način motivirajo uporabnike, da vztrajajo, saj se splača, kar sem že prej omenil.

Veliko jih tudi zapusti program, a nekateri kmalu ugotovijo da ne bodo zmogli brez Vrtnice in se vrnejo nazaj. Strokovni vodja in tudi laični terapevti morajo imeti veliko potrpljenja, sprejeti marsikatero lepo in tudi slabo besedo, ljudje smo si pač različni. Vsi trije ti stojijo ob strani ne glede na dan, uro, če rabiš pomoč ali nasvet so ti pripravljeni pomagati. Moramo pa jih tudi razumeti, da so samo ljudje in ne morejo biti vedno nasmejani in dobre volje, vendar takih dni je bolj malo, so pa tudi.

Zelo pozitivno je name vplivala prva faza v Truškah, ker na začetku si še »ves zmeden, izgubljen«, ker je tam delo z naravo in živalmi, kar me je sproščalo. To traja devet mesecev in bi po mojem mnenju lahko trajalo dalj časa, druga faza v Bertokih je minila še hitreje kjer si nekoliko bolj samostojen, iščeš delo in ustvarjaš novo socialno mrežo. V programu je na voljo veliko literature na to temo in če želiš si lahko marsikaj koristnega prebereš sam.

Moje mnenje o delovanju Programa Vrtnica je zelo pozitivno, življenjsko, da se človek, če seveda želi, lahko postavi na noge. Če bi se moral še enkrat odločiti, bi storil enako, jaz sem zaenkrat uspel in upam, da bom vztrajal naprej. Lahko še to povem, da sem ostal na obali in tukaj dobil stalno zaposlitev.

Priporočam vsem, ki se še niso odločili za reševanje težav z alkoholom naj čim prej stopijo v stik s Programom Vrtnica.

Aleksander

 

Od akcijskega filma preko tragedije do pravljice

Moja življenjska zgodba je podobna bolj filmu akcijskega porekla. V otroštvu sem bil fantič, ki je odraščal v neki normalni slovenski družini. Osnovno šolo sem končal bolj na silo, že v sedmem in osmem razredu OŠ sem popil kakšno pivo s prijatelji.

Moji prijatelji so bili vsi starejši in ker sem tudi jaz imel že motor, sem sodil mednje. Tako je nastala motoristična skupina. Na začetku, ko sem bil v srednji šoli, smo se zabavali le ob koncih tedna. Po šoli sem se zaposlil v tovarni, tam sem takoj našel prijatelje, ki so radi pogledali v kozarec. Tako se je moje popivanje počasi začelo stopnjevati tudi na druge dni v tednu. V pričakovanju služenja vojaškega roka v JNA, smo imeli ogromno veselic. A po eni sem bil udeležen v prometni nesreči, v kateri je umrl moj najboljši prijatelj. Z motorjem sva se ponoči zaletela v tovornjak. Bil sem poškodovan, nekaj časa v bolnišnici in po prihodu domov sem še bolj začel piti. Dolgo časa sem bil na bolniški in v tem času sem se je moje pitje samo stopnjevalo.

Ko sem ponovno začel delati, so v tovarni kmalu opazili, da z menoj nekaj ni vredu. Odšel sem na služenje vojaškega roka v Makedonijo. Tudi tam sem imel alkohola na pretek. Služil sem v specialni enoti, tako da smo bili non stop na terenu. Nekajkrat sem bil zaradi alkohola tudi priprt.

Ko sem se spet vrnil v tovarno, sem spet dobil ukrep zdravljenje ali odhod iz firme. Šel sem na zdravljenje. Spoznal sem dekle, s katero sva skupaj delala in čez nekaj časa se nama je rodil sin.

A moje pitje prevladalo, tako da sem moral na zdravljenje še 4x. Zaradi alkohola sem bil večkrat pri sodniku za prekrške. Kmalu sem začel izostajati iz dela, hodil ves čas v bolniško. A meni je alkohol pomenil več od službe, družine itd. Zapustil sem partnerko in sina. Odšel sem živet nazaj domov. Nekaj časa je to šlo, a zatem so sledili prepiri doma z očetom. Večkrat so morali posredovati policisti. Ker sem bil sit vsega tega doma, sem odšel klošarit v staro vojašnico, kjer so bili že nekateri brezdomci, ki jih danes ni več med živimi. Tam se moja zgodba preveša v komedijo, a žal vse bolj v tragično zgodbo. V kasarni se je pilo na veliko, jedlo bolj malo, ogromno je bilo pretepov in problemov s policijo. Dan v kasarni je potekal po naslednjem vrstnem redu: ko si vstal, si popil 1 liter vina, da si sploh lahko začel misliti. Imeli smo svoje dobavitelje, ki so vsak dan nafehtali (prosjačili) denar, da smo imeli dovolj alkohola. Tam kuhinje in kopalnice nismo imeli in niti nismo vedeli, da bi ju potrebovali. In tako mine dan, teden, mesec … in kmalu spoznaš, da je minilo več let.

Naposled sem spoznal, da mi je zdravje že načeto, da sem že čisto na koncu in da je treba nekaj narediti ali se posloviti s tega sveta.

Odločil sem se še za eno zdravljenje, ki sva ga s prijateljem našla na Primorskem v skupnosti.

V skupnost programa Vrtnica sem vstopil 6.3.2008. Najprej je bilo v skupnosti res težko, privajanje na red in normalno življenje. V skupnosti sem bil 2 leti. V času bivanja v drugi fazi programa sem naredil spet izpit za avto in si avto tudi kupil. Na Primorskem sem si ustvaril novo socialno mrežo, tudi preko dela, tako da mi tega ne manjka.

Po dobrih 12 letih se mi je življenje povsem spremenilo, ostal sem povezan s skupnostjo Vrtnica in sem letos pri njih tudi zaposlen preko javnih del.

Tukaj se zelo dobro počutim, se razumem z vodji programa. In končno se je moje življenje spremenilo v pravljico (če uporabim spet prispodobo kot prej), upam, da bo to trajalo do konca življenja.

V zahvalo skupnosti programa Vrtnica! Matjaž