Brankina zgodba
Brankina družina prihaja iz tujine, vendar so jo v Sloveniji lepo sprejeli. Na začetku je bilo vse v redu, kasneje pa … Otroci so bili še majhni, ko se je začela kalvarija med staršema. Oče je veliko pil in bil do mame zelo nasilen, tako verbalno kot telesno. Otroci tega niso razumeli, niti ločitve staršev. Iz pisma, ki ga je obupana mama poslala v varno hišo je razbrati, da je bila primorana trpeti moževo nasilje zaradi otrok, vendar se je tako stopnjevalo, da je bilo nevzdržno. Celo razmišljali so, kako bi očeta ubili, da bi se rešili. V nekem obdobju je puščal pornografske revije na nočni omarici, dostopne ženi in otrokom ter ženo brutalno posiljeval. Branka in otroci so se odločili temu narediti konec. Zaprosili so za pomoč socialno delavko iz varne hiše, ki jih je prijazno sprejela. Našli so rešitev. Nekaj časa so morali še potrpeti dokler se niso namestili v varni hiši. Takrat se je njihovo življenje počasi začelo spreminjati. Mati in otroci niso več doživljali nasilja, zato so se lahko sprostili in zadihali. Otroci so se učili in izboljšali svoj učni uspeh in zaradi mirnega okolja tudi izdelali šolo. Kasneje so se vpisali naprej v šole in danes so visoko izobraženi ter dobro situirani. Socialne delavke so jim vedno stale ob strani in pomagale s svetovanjem, ko so bili v duševni stiski, pri dokumentaciji in zopet zgraditi samozaupanje. Branki se zgodba ni več ponovila, rešila se je in otroci tudi. Postavili so se na lastne noge in uspeli.
