Utrinki in iz medgeneracijskega tabora v soči

Jerneja Božič, prostovoljka

Že kar nekaj let zapored je moj prvi vikend v juliju rezerviran za Medgeneracijski tabor v Soči. Nič drugače ni bilo tudi letos. Zakaj se že sedem let kot prostovoljka vračam k smaragdni Soči? Zato, ker imam občutek, da grem na tradicionalno vsakoletno srečanje prijateljev, ki ga ne morem izpustiti.

Z večino udeležencev se čez leto ne vidimo in ko prideš v Sočo se zdi, da smo se včeraj poslovili z lanskega tabora. V vseh teh letih se je oblikovalo neko jedro udeležencev, ki prihajajo že več let zapored. Poleg njih je skupina ljudi, ki so že bili kdaj, pa so se po nekaj letih ponovno odločili za obisk in nekaj udeležencev, ki so prvič na tovrstnem taboru.

Kaj je na tem taboru takšnega, da vedno znova privablja tolikšno skupino ljudi? Mislim, da je dobitna prav kombinacija narave, družbe, programa in odlične kuhinje. V devetih letih je tabor dobil neko prepoznavno obliko programa, ki se vsako leto prilagodi glede na izbrano temo. Morda se zdi, da je skupno bivanje treh dni res kratko, vendar bo vsakdo pritrdil, da je zelo intenzivno .

Ob besedi Karitas večina ljudi najbrž najprej pomisli na materialno pomoč, ki jo ta organizacija nudi pomoči potrebnim. Očitno je, da je to njena prioritetna naloga. V viziji Karitasa kot organizacije v odnosu do družbe pa je mogoče prebrati tudi to, da gradi sočutno in solidarno družbo. Graditi je vedno potrebno začeti pri temeljih. V našem primeru to pomeni gradnjo pri najmlajših. Pri vseh teh vnučkih in vnukinjah, ki pridejo na tabor s starimi starši, nečakih in nečakinjah, ki jih pripeljejo tete, otrocih, ki jih pridejo na tabor s sosedami. Intenzivno druženje na taboru jim pokaže, da je lahko njihova ekipa uspešna pri igri tudi če ni sestavljena iz samih vrhunskih športnikov in najgibčnejših sovrstnikov. Nobenega razočaranja ali jeze v skupini ni bilo čutiti tudi pri poražencih. Druženje na taboru jim pokaže, da pot že ni tako zahtevna, če jo lahko prehodi tudi šestdeset let starejša gospa in da to, da se da z vztrajnostjo premagati tudi zelo strm hrib.