TINE, 40 let
Rodil sem se v štiri članski družini, kjer smo bili prisotni oče, mati, sestra in jaz. Moje otroštvo je potekalo na kmetiji ob strogem očetu in ljubeči materi. Ker sem bil starejši od sestre, sem bil vključen v delo že zelo zgodaj.
Osnovno šolo sem začel obiskovati v bližini svojega doma, vendar so se kmalu pojavili izzivi. Starši so bili zaposleni z delom na kmetiji, zaradi česar ni bilo dovolj časa zame in za šolske obveznosti, kar je slabo vplivalo name. Šolo sem težko izdeloval, manjkale so mi domače naloge. Poleg tega je bil oče zelo strog, zato sem bil pogosto v velikem strahu pred njim. V kolikor nečesa po njegovem mnenju nisem storil prav, sem trpel fizične posledice v smislu udarcev, preklinjanja. To se je že takrat odrazilo na mojem zdravju. Da bi me umaknili iz neprimernega okolja, so me socialne službe premestile v drug vzgojno-izobraževalni zavod v regiji, v katerem sem lahko bival čez teden. Na ta način sem imel vsaj takrat bolj mirno in varno okolje. Ob vikendih pa sem se vračal domov in bil kljub mali starosti izpostavljen težkemu fizičnemu delu, neprimernemu za malega otroka. Lahko rečem, da brezskrbnega otroštva ne poznam.
Med šolanjem so se pojavile tudi prve izkušnje z alkoholom, ki so postajale vse pogostejše. Kljub temu sem uspešno zaključil srednjo tehnično poklicno šolo in se specializiral v svojem poklicu. Nato sem se zaposlil.
Kmalu za tem, mi je umrl oče. To obdobje je bilo zame zelo težko in mi je prineslo ogromno stresa, saj nekako nisem zmogel nositi vse teže, ki se je kar naenkrat zgrnila name. Čez noč sem postal odgovoren za celotno kmetijo. Vztrajal sem z delom na kmetiji, dokupil nekaj kmečkih strojev in skrbel za bolno mamo. Že takrat sem pogosto pil, po mamini smrti pa je alkohol postal moj utečeni način tolažbe in obvladovanja napetosti. Kljub nekaterim poskusom reševanja svojih težav, sem se vedno bolj pogrezal v zasvojenost.
Po nekaj pogovorih in iskanju rešitev sem se odločil vključiti v program socialne rehabilitacije. Vstop v program ni bil lahek, a sem kmalu navezal stik s sostanovalci in se vključil v delovno terapijo, ki je del programa, kar mi je zelo pomagalo. V tistem obdobju je bila zame ključna podpora laičnih delavcev ter domačega župnika. Potem, ko sem osnovni program uspešno zaključil, sem se odločil nadaljevati z bivanjem v programu Most, saj sem pri sebi opazil, da še vedno potrebujem podporo in pomoč zunanje osebe. Prav tako tudi doma nimam urejenih bivanjskih pogojev, ki bi me podpirali na tej novi zastavljeni poti treznosti.
Imam veliko ciljev za naprej, ki jih seveda želim doseči, predvsem pa si želim ostati trezen in živeti kar se da kvalitetno življenje. V času urejanja sem se naučil, da moram preudarno sprejemati odločitve in si vzeti toliko časa kot ga potrebujem, sicer lahko hitro krenem iz zastavljene poti. Mnogi, ki me poznajo od rojstva, vedo, da moja pot ni bila lahka, a se trudim vztrajati, kljub mnogim preizkušnjam, ki jih tukaj nisem omenil. Mogoče vam o tem povem kdaj drugič.
SAMO, 32 let
Moje ime je Samo. Star sem 32 let. Kot skoraj vsak najstnik sem se z alkoholom prvič srečal v srednji šoli, ko smo kak vikend na kakem žuru kaj popili. Prvi znaki, da imam probleme z alkoholom so se, po mojem mnenju, pojavili leta 2015, ko sem zaradi psihičnih pritiskov doma in v službi začel pogosteje posegati po alkoholu. Bil pa je žal prisoten tudi v moji primarni družini. Preselil sem se k takratni punci v upanju, da se razbremenim, vendar pa sem bil takrat že zelo podvržen pitju, a se tega nisem zavedal. Moje popivanje je načenjalo moj odnos s punco in po 3. letih skupnega življenja, sva se razšla. To me je precej prizadelo. Namesto, da bi si poiskal pomoč in predelal to izgubo, sem se pogrezal še globlje v zasvojenost.
Nisem želel domov, zato sem vzel v najem stanovanje v bližnjem večjem mestu. Ko sem kmalu zatem izgubil še vozniško dovoljenje, sem dosegel neke vrste osebno dno. To pa je bil prelomen trenutek zame. V negativnem smislu. Po tem dogodku sem še globlje zabredel v alkohol in ker sem živel sam, sem lahko po mili volji pil. Zaradi načina življenja, ki sem ga imel, je alkohol postal moj vsakodnevni spremljevalec.
Vse to se je odrazilo tudi na moji produktivnosti v službi. Nadrejeni v službi so opazili, da se z mano nekaj resnega dogaja in upravičeno so bili pogosto sumničavi do mene. Na koncu sem tudi dal odpoved, saj je moja zasvojenost z alkoholom name vplivala do te mere, da sem izgubil interes za delo, napredovanje itd. Vrnil sem se nazaj domov, prepričan, da bo sprememba okolja rešila moje težave. Na žalost sem bil hitro nazaj v ustaljenih tirih vsakodnevnega pitja, kar je še poslabšalo že tako napeto vzdušje doma. Leta 2020 sem se resno zamislil sam nad sabo. Videl sem, da tako ne gre več in da moram narediti neke bolj korenite spremembe.
Odločil sem se, da se vključim v rehabilitacijski program na Obali, za katerega sem izvedel preko maminega prijatelja. Začetki so bili seveda težki in polni zmedenosti. A po treh mesecih treznosti se je moj um toliko zbistril, da sem začenjal razumeti, kaj nam terapevti poskušajo dopovedati in takrat mi je program postal zelo všeč. Po tem spoznanju sem začel aktivno delati na sebi in si kmalu razrešil mnoge težave, ki so se mi prej zdele nerešljive. Na ta način sem počasi gradil nazaj svojo samozavest in samopodobo in se končno začel postavljati zase. Kmalu pa sem se tudi na novo zaposlil.
Zaradi zahtev v razpisu za delovno mesto sem bil kmalu postavljen pred prvo večjo preizkušnjo. Ta pa je bila ponovno opravljanje vozniškega izpita, katero sem kljub vsem zapletom (covid, zasedenost inštruktorjev, itd.…) uspešno premagal, kar pa je bila zame velika potrditev, da sem sposoben premagovati nove izzive. Tako sem s službo in pod okriljem programa, nadaljeval svojo pot osebne rasti. Ob zaključku osnovnega programa v l. 2021, je bil pred mano še en nov korak, selitev v najemniško stanovanje. Kljub temu, da sem bil » na svojem«, sem obdržal stik z zaposlenimi in večkrat prišel na pogovor.
Opazil sem namreč, da na ta način utrjujem vse tisto kar je bilo vame zasejano v preteklih mesecih in letih. Hkrati me to ohranja na zastavljeni poti treznosti. V julij 2022 sem se kot prostovoljec odzval na akcijo gašenja požara na Krasu. Tam sem spoznal tudi svojo sedanjo partnerico.
Po nekaj mesecih sva se preselila v skupno stanovanje. Veliko mi je pomenilo, da so me vsi njeni sorodniki sprejeli z odprtostjo, kljub moji zgodbi z alkoholom. Zelo sem vesel tudi tega, da me partnerica podpira pri zdravljenju in urejanju od zasvojenosti z alkoholom tudi tako, da se z mano udeležuje skupin in srečanj, ki so namenjene zdravljenju alkoholikov. Poleg tega ves čas od zaključka osnovnega zdravljenja obiskujem ind. pogovore, ki so nam na voljo preko nadaljevalnega programa MOST, ki je namenjen, osebam, ki uspešno zaključijo osnovni program in abstinirajo ter želijo kontinuirano delati na svoji osebni rasti ter večati uvid v razloge za prekomerno pitje in spreminjati svoje stare vzorce funkcioniranja.Ob koncu leta sva se s partnerico razveselila hčerkice, kar je mojemu življenju dalo čisto nov smisel in pomen. Ponosen sem, da sem v nekaj letih uspel zgraditi samega sebe in svoje življenje, na novo. Ni bilo lahko, upam pa, da ta zgodba navdahne še koga, ki se s to boleznijo bori tako kot sem se sam. Z močno voljo in prizadevanjem lahko obrnemo življenje iz brezupnega brezna v lepo zgodbo o uspehu. Sprememba se prične pri nas samih in s priznanjem, da imamo problem.
MIHA, 62let
Sem Miha, prihajam iz Obale. Moje otroštvo je bilo dokaj lepo. Starša sta bila zelo dobra in spoštljiva do nas. Oče je bil sicer pogosto odsoten zaradi dela, mama pa je prav tako veliko delala in se po svojih najboljših močeh trudila poskrbeti zame in za vse moje sorojence.
Po končani osnovni šoli sem se vpisal na gostinsko šolo ter jo tudi zaključil, vendar mi sam poklic ni bil najbolj všeč, zato sem zamenjal področje dela. Ob koncu vojaškega roka, sem spoznal punco, s katero sem se kasneje tudi poročil. V zakonu so se nama rodili štirje čudoviti sinovi, na katere sem še danes zelo ponosen.
Na začetku najinega zakona je bilo vse zelo v redu. Razne izzive sva skupno premagovala,
potem pa sem pred letom 2000, svojemu bratu priskočil na pomoč s izdatnim finančnim posojilom, katerega sem seveda vzel iz družinskega proračuna. Denarja, ki sem ga posodil, nisem nikoli več dobil nazaj. Skoraj istočasno pa se je zdravje moje žene poslabšalo do te mere, da se je invalidsko upokojila. Breme finančnih obveznosti za družino in posebej za otroke je bilo v večji meri na meni, kar me je zelo bremenilo. Veliko sem delal ter bil posledično tudi veliko odsoten od družine. Vedno večkrat sem namesto domov, zavil v bližnjo gostilno, saj je bil to način, da sem pozabljal na breme in težo, ki sem jo občutil in nosil globoko v sebi.
Vse te odločitve in zapostavljanje družine, so postopoma pripeljale do ločitve, s tem pa se je še poglobila moja pot v alkoholizem. Vedno bolj sem padal v zasvojenost, saj sem se pogosto čutil zelo osamljenega in praznega. Nekega dne sem zaradi opitosti padel v komo v svojem stanovanju. Končal sem v bolnišnici. Po okrevanju sem spoznal prijatelja, ki je doživel podobno izkušnjo. On mi je predstavil osnovi program socialne-rehabilitacije in zdravljenja od zasvojenosti z alkoholom. Kasneje sem imel tudi več pogovorov z vodstvom programa, katero mi je predstavilo program v celoti. Po razmisleku sem se odločil, da nekaj naredim zase in vstopim.
Po dolgem času sem zopet občutil sprejetost in toplino medosebnih odnosov. Spoznal sem, da mi je v vseh teh letih primanjkovalo prav občutka sprejetosti in topline doma. Prvih nekaj tednov mi je bilo še zelo težko in sem resno razmišljal o samomoru, kasneje pa je to prešlo. Občasno me te misli še obiščejo, a jih skušam pregnati s pogovorom, umetniškim ustvarjanjem, zelo rad žgem v les različne motive. Danes, po treh letih, sem hvaležen vsem, da sem tukaj, kjer sem, obkrožen z dobrimi ljudmi.
Ko sem zaključil program soc. rehabilitacije, sem se vključil v program MOST, ki mi je v tem zadnjem letu ponudil tudi streho nad glavo. Hvaležen sem, ker sem v zadnjem času veliko naredil na sebi. Končno lažje izrazim svoje globlje potrebe po bližini, pogovoru, sprejetosti, saj se v programu veliko pogovarjamo. S fanti v skupnosti imamo lepe odnose in se podpiramo en drugega. Vesel sem tudi, da sem sčasoma uspel obnoviti odnos s svojo bivšo ženo, s katero se zelo dobro razumem in ostajava dobra prijatelja. Tudi odnos s sinovi se je občutno popravil po tem, ko so prepoznali spremembo v meni.
Za naprej mi ostaja največja željo, da bi imel svoje stanovanje, saj bi lahko tako večkrat k sebi povabil svoje vnukinje in preživel več časa v krogu svojih najbližjih. Spoznal sem namreč, da je družina, ki nudi varen pristan, moja največja vrednota.
* Slike so simbolične. Vir: www.pexels.com.
