Zgodbe

Anitina zgodba

Photo by Jens Johnsson on Unsplash

Anita ni več mlada mama, je srednjih let in ima že odraslo hči. Ko se pogovarjam z njo, izžarevata iz nje toplina in otroškost. Še je igriva pa vendar se ji v očeh zrcali nekaj, čemur bi lahko rekli žalost, ki se včasih prelevi v strah in nerazumevanje sveta okoli sebe. Pravi, da svet nje ne razume in da ona težko razume svet, saj vidi v njem veliko dvoličnosti in hinavščine.

Anitina zgodba se je začela že v tujini, daleč od naše domovine Slovenije, kjer si je pred več kot dvajsetimi leti prvič ustvarila družino. Bila je zelo srečna z možem in rodila je prvega otroka. Na kar se je začela vmešavati tašča. Anita je trpela še toliko bolj, ker je mož stopil na stran svoje mame. Oba sta jo v celoti podredila. Mož je sčasoma postal do Anite agresiven, kar se je stopnjevalo do take mere, da jo je poškodoval. Anita je poiskala pomoč pri svojih starših, da bi lahko moža zapustila. Ločitev je bila dolgotrajna in mukotrpna, zasledoval jo je povsod. Otrok si je to tako zapomnil, da še danes noče stikov z očetom, čeprav je oče skušal navezati stike z njim.

Anita si je mnoga leta celila predvsem duševne rane. Partnerstvu ni zaupala do nedavnega, ko jo je osvojil drug moški. Prišla je v Slovenijo in se poročila z njim. Rodila je drugega otroka. Zgodba se je ponovila. Tašča Anite ni cenila, ker ima prvega otroka z bivšim možem in ne z njenim sinom. Zelo jo je poniževala in šikanira. Mož je stopil na stran svoje mame. Anita je poskušala biti v dobrih odnosih s taščo, pa ni pomagalo in ko je možu povedala resnico, da ne zdrži več taščinih napadov, jo je ta poškodoval tako, da je morala v bolnico.

Ker se je to dogajalo v Sloveniji, so takoj odreagirale pristojne službe in Anito nastanile z otrokoma v materinski dom, kjer je bila deležna podpore. Anita je sledila nasvetom, si našla službo in se izobraževala. Otroka sta našla svoj mir. V materinskem domu so dobili priložnost za nov začetek in vso podporo, da se je Anita ločila pa vendar zaradi otroka obdržala stike z bivšim možen, saj sama meni, da je to za otroka koristno. Anita je zadovoljna, da ima službo in se zelo veseli lastnega stanovanja ter državljanstva. Brez pomoči institucij bi ji težko uspelo, saj nima ne sorodnikov, ne znancev.

 

Martina zgodba

Gospa se je v Materinski dom obrnila zaradi nasilja v družini, njen mož je alkoholik. Ima že odraslega sina, ki jo je pripeljal v materinski dom, ker je bilo doma nevzdržno. Mož je vse dneve pil, v vinjenem stanju razbijal po kuhinji, kričal nanjo, jo zmerjal, da ni nič vredna, se ponečedil, da je morala brisati za njim po stopnicah, ob prihodu policije pa razgrajal in grozil s sekiro, da so ga morali vkleniti in odpeljati v bolnišnico, na psihiatrijo. Otroci so se ga tudi bala in sta morala pobegniti iz hiše, ko je imel izpade, ker jih je pretepal in pretepal tudi živali. Nasilje je trajalo več desetletij. Mož ni želel niti slišati za zdravljenje, kljub prigovarjanju vse družine.

V materinskem domu so ostale uporabnice, ženske z otroki, ga. Marto lepo sprejele. Pomagale so ji pri dežurstvu v hiši, skupnem čiščenju in sodelovanju pri raznih aktivnostih. Ga. Marta, se je kljub generacijski razliki lepo vživela v program Doma, skrbela za rože v hiši, rada šivala in vezla ter z veseljem sodelovala pri ustvarjalnih delavnicah za ženske in otroke, tedenskih hišnih sestankih in samopomočni skupini za ženske. Leta zlorab in življenja v alkoholu so ji pustila sled. Kljub pozabljivosti in začetkih demence so ji ženske in otroci delali družbo, delila je svoje izkušnje, znanje in spomine iz svoje mladosti na mlajšo generacijo. Marta je potrebovala operacijo, po okrevanju in rehabilitaciji ni želela več domov. Videla je, da je tudi sin podlegel alkoholu skupaj s svojo partnerico in to jo je užalostilo. Vrnitve nazaj v domači dom ne bi več zmogla prenašati. Naredili smo načrt za sprejem v Dom za starejše in oddala je vlogo za prosto posteljo, ki jo je tudi v kratkem dobila.

Ga. Marta je povedala, da je v materinskem domu dobila mir, mir v duši, sprejetost v
skupnosti in pomoč socialnih delavk za reševanje svoje stiske. Povedala je, da je ni več strah, ko je slišala podobne zgodbe drugih žensk. Hvaležna je, da so ji socialne delavke v domu prisluhnile, jo razumele in opogumile, da lahko ima še kaj lepega na svojo starost.

 

Natašina zgodba

V materinski doma sem prišla s triletnim sinom in petletno hčerko, tega je že skoraj deset let nazaj, ampak še danes se spomnim predane strokovne delavke CSD-ja, ki mi je tistega jesenskega dne predlagala „Kaj se vam zdi, če bi začasno odšla v materinski dom? Eden je v naši regiji, dokaj blizu  našega CSDja?“ Spomnim se zmedenosti, ki sem jo čutila v glavi in telesu. Spraševala sem se, kaj naj storim, naj vztrajam v zadušljivem odnosu, kjer me partner vsak dan ponižuje, žali, ali naj končno naredim korak in odidem stran, stran in še enkrat stran od njega. Seveda, kaj pa otroka..., kaj vse morata prestajati, vsak dan poslušati prepire med nama, kričanje, kletvice... brezveznost vsakdana, ki ne pelje nikamor, vsak dan je bolj zadušljiv in brezizhoden. Morda pa je res čas, da vsi trije gremo in poskusimo na novo. Socialni delavki sem zaupala, bila je prijazna in realna. Dobro je poznala našo situacijo, naše družinske razmere, ki so bile vse prej kot rožnate. Grozila nam je deložacija zaradi neplačanih računov, oba sva bila brezposelna, prejemnika denarne socialne pomoči in otroških dodatkov. Stroški so naraščali, utapljali smo se v neplačanih računih. Partner me je obtoževal za nastalo situacijo, češ da sem vsega sama kriva. Služba pa ga ni zanimala, jaz sem občasno delala, ampak denar je porabil zase, plačal kakšen račun, ampak to ni bilo dovolj. Zaradi konfliktov je bila večkrat na vratih tudi policija.

Ponudila se je priložnost.Morala sem se odločiti, kako bom poskrbela za dva mladoletna otroka. Socialna delavka je bila jasna, če ne bom jaz poskrbela zanju, bo moral to nalogo opraviti CSD. In tako sem pristala v materinskem domu, bila je že zima, dnevi kratki in turobni, ampak sem komaj čakala, da pridem v materinski dom. Pripeljala nas je moja socialna delavka. Zelo prijazno so nas sprejeli, v domu sta bili dve strokovni delavki, prav tako socialni delavki. Dobila sem svojo sobico, ostale prostore smo si delili z ostalimi sostanovalkami. Potrebovala sem nekaj časa, da sem se privadila na novo okolje. Prav tako otroka. Socialna delavka v domu, me je motivirala, spodbujala ko sem bila brez volje do življenja,opogumljala,  da sem si začela urejati življenje na novo. Urediti je bilo potrebno vpis v vrtec, dobila sem mesto samo za starejšo hčerko, mlajši sin je ostal doma. Počakati bom morala vpis za naslednje šolsko leto. Tako da glede službe je bilo takoj jasno, da jo moram za nekaj časa odložiti. Sitnosti s partnerjem se niso nehale, že takoj ko sem se preselila v materinski dom je telefonaril in telefonaril večkrat na dan, češ naj pridemo nazaj, da nas pogreša, da želi videti otroke. To je bilo zelo stresno, bila sem živčna, nisem vedela kaj naj storim glede tega. S socialno delavko sva naredili načrt, kako se dogovarjati, da bi se uspela dogovoriti z njim, da bi poklical enkrat na dan ob eni in isti uri. Nekaj časa sem imela upanje, da se vrnem v mesto iz katerega sem prišla, saj sem bila vezana na razne postopke in sodelovanje s CSDjem.

Otroka sta v programu precej napredovala, dobila sta prostovoljki, ki sta redno dvakrat tedensko prihajali za druženje, varstvo in igro. Veliko sem pridobila tudi sama, s pomočjo strokovne delavke sem dobila uvid v vzgojo, naučila sem se postavljati meje otrokoma, vzpostaviti red, doslednost in urnik obrokov in podobno. Pripravljena sem bila sodelovati, saj sem videla, da moj trud obrodi sadove. Oba otroka sta postala bolj odprta, komunikativna in sodelujoča. Ves čas sem aktivno iskala zaposlitev in možnost najema stanovanja.

Vedno bolj sem bila prepričana, kaj si želim, prepričana da zmorem, da sem sposobna sama poskrbeti za otroka in zase. Dokler nisem dobila informacije, da govori drugim, da sem slaba mama, kako ne znam poskrbeti za otroka, saj bosta itak dodeljena njemu. Ko sem to izvedela od socialne, sem bila zelo jezna in razočarana. Vedno bolj sem se nagibala k odločitvi, da se ustalim tukaj v novem kraju. V tem času je bil tudi javni razpis za neprofitna stanovanja, na katerega sem se seveda prijavila, ampak sem dobila samo obvestilo o uvrstitvi na čakalni seznam, stanovanja zame še ni bilo. Sodišče je odločilo, da bosta otroka ostala pri meni, njemu pa določilo datume za stike, na prvo srečanje je prišel, na naslednjega pa ne. On je ostal tudi brez stanovanja, ker so ga deložirali, službe si še vedno ni našel. Odločno sem se morala postavili za otroka, saj je njegovo srečanje z otrokoma zgledalo tako, da sta prišla nazaj lačna, dehidrirana in slabe volje. In končno je prišlo vabilo iz občine, za sestanek glede prevzema neprofitnega stanovanja. Tega sem se zelo razveselila, dobila sem stanovanje. Stanovanje je bilo v mestu, kar pomeni, da nisem bila vezana na javni prevoz. To mi je veliko pomenilo, saj nisem imela svojega avtomobila. S pomočjo Karitas in dobrih ljudi sem ga tudi skromno opremila in prišel je dan, ko sem zapustila materinski dom in nadaljevala svojo pot z otrokoma v novem, istem kraju, ki smo ga sprejeli za svojega.

Tako sem z novimi močmi, trdim delom in zagnanostjo strokovnih delavk uspela v novem življenju, ponosna nase, da sem otrokoma uspela zagotoviti mir in boljšo prihodnost. Seveda ni bilo vedno lahko, ampak splačalo se je. Tudi sama se počutim varna in prepričana v svojo starševsko vlogo.